Drago Jančar - Krotenje demonov
V nekem poznem dunajskem večeru pred obratom stoletja so mi predstavili Claudia Magrisa. Naključje je hotelo, da sva isti večer na Dunaju predstavljala nemška prevoda najinih knjig, Magris Mikrokozmose, jaz roman Zvenenje v glavi. Pravzaprav ni bilo naključje: Mikrokozmosi so izšli pri založbi Hanser v Münchnu, moja knjiga pa pri dunajski založbi Zsolnay. Ker je malo predtem Hanser kupil Zsolnay, kakor pač danes povsod v založniškem svetu večje ribe požirajo manjše, sva se znašla pod isto založniško streho in ker so Zsolnayevi ljudje organizirali obe predstavitvi, sva se znašla tudi pri skupni večerji, vsak s svojo literarno ekspedicijo. Njegova je zadovoljno poročala o veliki zmagi: o nabito polni dvorani navdušenega dunajskega občinstva in številnih prodanih izvodih. V moji je bilo razpoloženje nekoliko turobno, publike ni bilo prav dosti, prireditev pa je bolj kot moja knjiga zaznamoval glasni neznanec med publiko, s podplutimi očmi, v okrvavljeni srajci in z očitno zmedeno, nekoliko pijano dušo. Še zmeraj pod vtisom tega dogodka se nisem mogel prav razveseliti srečanja z avtorjem, čigar knjige sem poznal in jih občudoval, njegov sijajni donavski potopis, ki sem ga prebral na dušek, njegov mladostni habsburški mit, ki je dajal ton našim debatam o Srednji Evropi v osemdesetih letih in skozi katerega smo spoznavali izginulo civilacijo, uničeno v nacionalističnih in ideoloških norostih dvajsetega stoletja, tudi že Mikrokozmose, očarljivo, človeško, zgodovinsko in literarno slikovito Kavarno San Marko in v svoji odmaknjeni samoti nenavadno dramatični Snežnik z njegovimi slovenskimi kmeti, lovci, revolucionarji in profesorjem Karolinom, tistim omikanim in starinsko olikanim starim gospodom, ki ni mogel zapustiti tega sveta, ne da bi prej popravil neko slovnično napako.
A Claudio Magris mojega občudovanja niti ni potreboval, v sproščenem vzdušju, kakršno nastane po dobro opravljenem delu, je med žvenkljanjem jedilnega pribora pripovedoval razgibane anekdote in duhovite domislice na splošno veselje zbrane družbe. Meni je bilo tako kar prav, ni mi bilo treba razlagati, da se je predstavitev moje knjige nagnila v rahlo polomijo: po končanem branju v Alte Schmiede se je neznanec v srajci, popacani s krvavimi madeži, priglasil k besedi in rekel, da je prebral ta roman, ki se dogaja v zaporu, tudi on sam je bil v zaporu. V dvorani je nastalo nekoliko mučno in tesnobno vzdušje, njegova okrvavljena srajca je delovala na uglajeno dunajsko literarno občinstvo ne samo neprijetno, ampak tudi nekoliko zastrašujoče. V jeznem in skoraj grozečem tonu je rekel, da se avtorju vidi, da nikoli ni videl zapora od znotraj, kaj si ti pisatelji brez vsakih življenjskih izkušenj sploh izmišljajo! Rekel sem, da sem bil tudi sam v zaporu in torej o teh stvareh nekaj vem. Nekdanji zapornik je zdaj spremenil jezni ton in rekel, če je tako, je pa čisto drugače, knjiga mu je pravzaprav všeč. Začel je razlagati, zakaj mu je všeč. Moderator ga je poskušal zaustaviti, človek nevarnega videza pa se ob tem spet razjezil. Ali on, ki je bil v zaporu, res sme govoriti o knjigi, ki se dogaja v zaporu? Ko ga je moderator končno le utišal, se razprava ni mogla več razviti k nobenim literarnim metaforam. Le kako bi se naj v navzočnosti okrvavljenega junaka, ki je prišel tako rekoč naravnost iz divjega zaporniškega upora, o katerem pripoveduje roman? Predstavitev romana se je nagnila v rahlo polomijo, moderator je ob ponovnem neznančevem poskusu z literarno arestantsko ekspertizo vso stvar zaključil. Sijajno, je rekel moj dunajski prijatelj, to se ne zgodi vsak dan. Bizarno, sem rekel jaz, to se zgodi samo meni.
Bil sem torej vesel, ker o tej reči ni bilo treba govoriti, založniki imajo od pripovedi o pijanskih izgredih veliko raje vesele zgodbe o navdušeni publiki, briljantni konverzaciji, navzočih novinarjih velikih časopisov, še bolj pa o številu prodanih izvodov. Ker tudi o tej številki z mojega nastopa ni bilo mogoče poročati kaj navdušujočega, smo se torej raje prepustili razveseljivim poročilom prve ekspedicije. Drugo odpravo bi bilo bolje čimprej pozabiti. Toda Claudio Magris je zaslutil, da tu nekaj ni v redu. Ko je predstavnica založbe med nekim premolkom in med nabadanjem solate na vilice, omenila, da je bilo na predstavitvi mojega romana bolj skromno število obiskovalcev, prodali pa tudi niso kaj dosti, je Magris takoj začel pripovedovati zgodbo o nekem svojem literarnem večeru, na katerega so prišle štiri obiskovalke: ena je bila njegova mama, druga teta, tretja in četrta, če se prav spomnim, pa mamini sosedi. Magris je samoironično zgodbo stopnjeval do komičnih razsežnosti. Smejali smo se, jaz nekoliko na silo. Lepo, sem pomislil, ampak ta zabavna zgodba ob vsej ljubeznivi kolegialni solidarnosti meni nič ne pomaga.
Še ponoči mi je v spanje hodil oni okrvavljeni arestant z mojega nastopa, v pisani družbi njemu podobnih junakov mojega romana. Proti jutru mi je preostal samo še dunajski prijatelj, ki je rekel: sijajno, to se ne zgodi vsak dan. Pravzaprav res, sem pomislil, navdušena publika in briljantne konverzacije, kaj pa je to takega. Krvavi arestant, ki pride tako rekoč iz tvojega romana, to je nekaj, kar je vredno literature in življenja z njo. Še boljše kot jih znajo prijatelji, se znajo pisatelji sami potolažiti in sprijazniti s svojo usodo. Zato pa so pisatelji. Tisti romaneskni junak, ki mi je skvaril predstavitev romana, je povsem zasenčil moje prvo srečanje z Magrisom.
Danes, ko si upam reči, da Claudia Magrisa že nekoliko poznam, vem tudi, da je anekdoto o mami, sestri in, če se ne motim, sosedah pripovedoval iz neke širokosrčne odprtosti, s katero stopa v medčloveške povezave in si z njo ustvarja naklonjenost sogovornikov in bralcev. Kajti isti neposredni človeški ton govori tudi iz njegove literature in nagovarja bralca, mene, bralca, ki je tudi pisatelj. Bralca, ki še ni avtorja pobliže poznal, so, med mnogimi drugimi, prepričali, denimo, njegovi stavki iz Kavarne San Marco, to so tisti stavki za katere rečemo, da bi ji lahko sami napisali, čeprav to seveda rečemo šele takrat, ko smo jih prebrali: »Morebiti je tudi pisanje nekakšno prekrivanje, spretno nanašanje lastnega življenja sloj za slojem, vse dokler ni videti plemenito po zaslugi pomanjkljivosti, ki jih spretno razkazujemo, ko hlinimo, da jih skrivamo pod krinko iskrenega samoobtoževanja.« In potem silovita podoba z zaključka tega kavarniškega mikrokozmosa, pot iz civilizacije kavarniških slik, zgodb, usod, zgodovine in kulture proti podzemlju, kamor se Orfej spusti ne samo v Had, ampak tudi v krščanski purgatorij, v umazanijo kavarniškega stranišča, v »preddverje sodbe«, v čakanje, kjer se »večnost uteleša v kapljanju vode vzdolž pisoarja.« In se nazadnje umije v rajski čistosti vodnjaka v Ljudskem vrtu, v plitvini lagune, v belini snega.
Odkar sva se po volji usode, ki si je nadela podobo njegove nekdanje študentke, zdaj prevajalke in profesorice filozofije na slovenskem liceju v Trstu, nekoliko zbližala v neko razmerje, ki je že skoraj prijateljsko, si upam reči, da lahko piše takšne takšne zgodbe in v njih uporablja takšne metafore samo človek, kakšen je Claudio Magris. Samo intelektualec njegovega formata, akribije in miselnega zanosa je lahko v mladosti napisal Habsburški mit in pozneje knjigo, kakršna je Donava, samo pisatelj njegovega talenta me lahko v isti knjigi osupne z nedolžnim vprašanjem o tem, kaj bi bilo, če bi človek zaprl pipo, iz katere teče voda, ki naj bi bila izvir evropske reke, ali bi usahnil ta veletok? Z vprašanjem, ki sugerira mogočne podobe te katastrofe, podobne, kakršne lahko povzročijo odsotne vejice v razumevanju sveta profesorja Karolina. Samo tak pisatelj, ki z roba opazuje zapleteni klobčič zgodovine v Trstu in vsej Evropi, lahko človeško dojame tragedijo Kozakov leta petinštirideset ali italijanskih komunističnih idealistov v romanu Na slepo, in samo on zmore razodeti fine detajle iz stiske ostarele ženske v noveli Saj razumete.
Že ob tistem bežnem srečanju na Dunaju sem imel vtis, da tudi s povsem človeškega stališča Claudio Magris izstopa iz povprečja pisateljskega homo speciesa, pogosto obsedenega s superbio in invidio. Odkar ga bolje poznam, se mi ta občutek samo še utrjuje. Ne morem, ne da bi omenil: Claudio Magris je z enostavno in veliko potezo, s pisanjem o rokopisnem prevodu – prosim: ne o knjigi, o rokopisu! – nekega mojega romana, o rokopisu, ki so ga založniki prekladali sem in tja, odprl pot moji literaturi v v življenje znotraj velikega in ustvarjalno bogatega italijanskega kulturnega kroga. Česa podobnega v svojem literarnem življenju še nisem doživel. To je storil s samoumevno kretnjo, kakor se mu je zdelo samoumevno, da je ob dunajski večerji začel pripovedovati anekdoto o obiskovalkah njegovega literarnega branja. Takrat, ko me je zasledoval nek demon iz moje literature. O tem pravi Magris: »Pisati, osvobajati demone, jih ukrotiti, jih pogosto le neškodljivo oponašati.
Oba vse to počneva.
Ampak jaz sem doslej mislil, še posebej razločno na Dunaju, ko je prišel za mano nek moj romaneskni junak v krvavi srajci, da pisati pomeni predvsem prvo - osvobajati nevarne demone. Ob srečanjih s Claudiom Magrisom, njegovo literarno briljanco in človeško odprtostjo, mi je jasno, da jih je mogoče tudi vsaj krotiti, če že ne povsem ukrotiti ali zgolj neškodljivo oponašati.